Pokrajina

Slovenske gorice Dravsko polje Haloze Donačka gora Sotelsko gričevje

GEOGRAFSKI ORIS POKRAJIN OB MARIJINI ROMARSKI POTI

 

Območje, kjer poteka Marijina romarska pot v Sloveniji, uvrščamo po geografski regionalizaciji v Subpanonsko Slovenijo, ki se deli na več manjših enot.

 

SLOVENSKE GORICE
So največje gričevje v Sloveniji in obsegajo gričevje med ravninama ob reki Muri in Dravi. Med slemeni, ki ne presegajo 400 metrov nadmorske višine in potekajo od severozahoda proti jugovzhodu, so podolgovate doline. Večji dolini sta Pesniška in Ščavniška. Rečne doline osrednjega dela Slovenskih goric so zelo široke, slemena pa dolga in položna ter kar vabijo k vinogradništvu. Slaba prometna prehodnost, vlažne doline in nestabilna tla so ovirali gospodarske posege ali jih odrivali na obrobje, prav tako tudi vsa večja naselja. Slovenske gorice so bile do nedavnega območje pretežno majhnih gospodarstev. Sodobnejše ceste so se začele graditi v 60. letih prejšnjega stoletja, kar je močno vplivalo na ustavitev odseljevanja.

 

DRAVSKO-PTUJSKO POLJE
Dravske prodne terase, ki se začenjajo na zahodu pri Fali, se pri Mariboru razširijo v obliki vršaja po Dravskem polju. Čeprav na naplavinah prevladujejo travniki, zavzemajo polja v celotni regiji okoli 39 % površja. Zato je tam gosta kmečka naseljenost. Ob reki Dravi ležita obe najpomembnejši mesti te regije, Ptuj in Maribor. Reka Drava je tudi pomembna energetska žila Slovenije. Tu sta hidroelektrarni Zlatoličje in Formin. Za slednjo je bilo zgrajeno največje slovensko akumulacijsko jezero, na robu katerega leži Krajinski park Šturmovci. To so ostanki nekdanjih dravskih logov in predeli ob stari strugi reke Drave so vključeni v Naturo 2000. Dravsko in Ptujsko polje sta tudi prometno izredno pomembni.

 

HALOZE IN DRAVINJSKE GORICE
Gre za gričevje, ki ga je reka Dravinja razdelila na južni del, Haloze, in severni del, Dravinjske gorice. Haloze razdelimo na Vzhodne ali vinorodne, ki so nižje in zložnejše, ter Zahodne ali gozdnate Haloze. Na severu pokrajino obrobljata reki Dravinja in Drava, na zahodu jo omejuje Boč, na jugu pa Donačka gora in Macelj. Za Haloze so značilna razložena naselja po vrhu slemen. Južna pobočja so povečini porasla z vinogradi, severna pa z listnatim in deloma mešanim gozdom. Prometno odročno obmejno gričevje je s skromnimi možnostmi za preživetje še do nedavnega veljalo za eno najbolj nerazvitih območij Slovenije. Haloze so priljubljen cilj številnih planincev. Čez gričevnati svet je speljana tudi Haloška planinska pot.

 

BOČ, DONAČKA GORA IN MACELJ
Na zahodnem obrobju gričevnatega panonskega sveta se kot vzhodni podaljšek Karavank vlečeta Boč in Macelj, med katerima se dviga Donačka gora. Hribovje loči Dravinjske gorice in Haloze od Posotelja. Hribovje zaradi nadmorskih višin izstopa od nižjega okoliškega sveta. Višinska razlika z okoliškim gričevjem je do 700 metrov. Hribovje od Boča do Maclja je skoraj neposeljeno, saj okoliški gričevnati svet daje precej boljše možnosti za naselitev. Na južnih pobočjih, ki so manj strma in toplejša, segajo naselja do 500 metrov visoko. V celoti pokrivajo gozdovi dve tretjini površja. Največji in najbolj strnjeni so v osrednjem delu Boča in na Donački gori, na Maclju pa vse do vznožja Žetalske kotlinice. Na severnih pobočjih Donačke gore se je ohranil pragozd, ki je zavarovan kot del krajinskega parka Boč–Donačka gora in je edini pragozd v panonskem svetu Slovenije.

 

VOGLAJNSKO IN ZGORNJESOTELSKO GRIČEVJE
Voglajnsko in Zgornjesotelsko gričevje predstavlja prehodno pokrajino med alpskim in panonskim svetom. Iz Celjske kotline in z vzhodnih odrastkov Posavskega hribovja prehaja površje v nižji gričevnat svet, kjer so višje vzpetine le še osamelci sredi valovitih goric. Ob Voglajni, Šmarskem potoku, Mestinjščici in Sotli je izoblikovano široko podolje. V vzhodnem delu, Zgornjesotelskem ali tudi Šmarsko-Rogaškem gričevju, prevladujejo nizke gorice oblih vrhov in ploščatih slemen ter položnejših pobočij z vmesnimi povečini tesnimi dolinicami. Med gozdovi, ki poraščajo več kot tretjino pokrajine, prevladuje listnati gozd. Vinogradov je manj kot v drugih slovenskih vinogradniških pokrajinah, vendar so dokaj enakomerno raztreseni po prisojnih pobočjih. Po gostoti naselij izstopa osrednje podolje, dolina Zibiškega potoka in Kostrivniško podolje. V štirih največjih naseljih, kamor sodijo Šentjur, Šmarje pri Jelšah, Rogaška Slatina in Rogatec, živi tretjina vsega prebivalstva.

 

POSAVSKO HRIBOVJE
Posavsko hribovje sega na vzhodu do Srednjesotelskega gričevja. Sleme Orlice doseže celo mejo s sosednjo Hrvaško. Večina hribovja leži v višinskem pasu med 300 in 600 m in le posamezni vrhovi segajo več kot 1000 m visoko. Zaradi obilice nepropustnih kamnin je Posavsko hribovje prepredeno z gosto vodno mrežo. Pokrajina ima zmerno celinsko podnebje, ki je nekoliko bolj ostro le v najvišjih legah. Zaradi raznovrstnih kamnin in prsti je izjemno pestro tudi rastje. Skoraj dve tretjini pokrajine pokriva gozd.

 

SREDNJESOTELSKO GRIČEVJE
Gre za robno panonsko pokrajino. Na severu, zahodu in jugu jo omejujejo vzhodni odrastki predalpskega Posavskega hribovja, na vzhodu pa reka Sotla. Srednjesotelsko gričevje nekateri imenujejo tudi Kozjansko, ki večinoma sovpada s porečjem Bistrice. Osrčje Kozjanskega leži zahodno od doline Bistrice, kjer je tudi naselje Kozje, po katerem je poimenovano. Površje Srednjesotelskega gričevja lahko razčlenimo v več pokrajinskih enot. Med dolinske enote prištevamo dolino reke Bistrice ter dolino ob srednji Sotli med Podčetrtkom in Kunšperkom. Na severu imamo izrazito vinorodno Virštajnsko gričevje ter na jugu Bistriško. Vse vode Srednjesotelskega gričevja odmaka Sotla, njena glavna pritoka sta Bistrica in Buča.
Dobro tretjino površine pokriva gozd. Prevladujejo listnati gozdovi, med njimi bukev. Pokrajina je dokaj enakomerno poseljena, manjša gostota prebivalstva je na jugozahodnem gozdnatem območju. V pokrajini ni močnejšega središča niti mestnega naselja. Razložena poselitev se drži predvsem slemen in položnejših prisojnih pobočij.