Zgodovina romanja

Romanja so trajna pobožna vaja tistih, ki kakor koli verujejo v Boga oziroma božanstvo. Vpeljali so jih že v 2. tisočletju pred Kristusom. V 1. tisočletju so se razvijala v verstvih Babilonije, Kanaana, Egipta, Grčije in Rima.
Izraelci so gojili romanje do jeruzalemskega templja, kamor je ljudstvo romalo vsako leto za praznike. Judovsko prakso nadaljuje krščanstvo. Za kristjane je romanje priložnost za versko razmišljanje o naravi in življenju na zemlji ter o Cerkvi kot romarici k troedinemu Bogu. Poleg krščanstva romanja poznajo tudi hinduizem, budizem in lamaizem, šintoizem, konfucianizem in mohamedanstvo.

Pojav božjepotništva je zanimiv v več pogledih: kot pobožnost, ki izhaja iz njega, odkriva pristno vnemo za zgodovinske korenine krščanske vere; kot askeza, spričo težav in dolžine potovanja s poudarjeno težo po spravi; odkriva pa tudi mnoge posvetne prvine, radovednost, veselje do potovanj. V 4. stoletju se je razvila značilna oblika pobožnosti – romanje. Najprej v Palestino, potem pa tudi k svetiščem, ki so bila posvečena znanim mučencem.

 

Poleg običajnega, asketskega romanja so obstajala tudi romanja za drugega ter posmrtno in nadomestno romanje. Za nadomestno romanje so nastali poklicni romarji, ki so jih plačevali po ustaljeni tarifi. Najemali so jih zlasti bogati, da so se izognili naporom, težavam in nevarnostim na poti.
Tudi besedi romar in romanje, ki se pri nas pojavita v 16. stoletju, naj bi nastali iz besede Rim (Roma), kamor so naši ljudje odhajali bolj množično kot v Palestino.

Za prejeto milost, za ozdravljenje, za pomoč v težavah ter uslišane prošnje so se romarji že od nekdaj zahvaljevali na poseben način. Svojo prošnjo ali zahvalo za uslišanje so izrazili s podobo. Tako so nastajale t. i. votivne podobe – ex voto – po zaobljubi.


Za vsako božjo pot so bile značilne tudi podobice in svetinjice. Romarja je nekoč označevala tudi romarska obleka. Romar je dobil blagoslovljen božjepotni znak ali znamenje v svoji župni cerkvi. Tisti, ki so se nekdaj podajali na več tednov in mesecev trajajoče potovanje v daljne romarske kraje, so morali imeti primerno obleko in obutev. Nepogrešljivi so bili klobuk, romarska palica, čutarica in torba. Romarjem v daljne kraje so priporočali, naj s sabo nosijo čim manj hrane, saj so imeli v srednjem veku pravico do prenočišča, ognja, vode in kruha. Na romanju so uživali posebno zaščito. Na poti so romarje spremljale romarske pesmi – prepevali so jih na božji poti, v božjepotni cerkvi ali zunaj nje in ob vračanju z romanja.

Z božjepotništvom je povezano bogastvo ljudske umetnosti: verovanja, zgodbe, pravljice in legende o raznih svetnikih in njih čudodelnih podobah, razne romarske pesmi in običaji.

Večina božjih poti ima nastanek zavit v legende ali pa je celo neznan. Marsikje je romarska pot nastala samo zato, ker se je tu prikazala svetloba ali pa se je Marija komu prikazala v sanjah.

V Evropi je danes najbolj znana Jakobova pot v Santiago de Compostela. V bližnji okolici lahko romamo še po Emini, Martinovi, Slomškovi in ostalih romarskih poteh.

Marijina božja pota, ki imajo svoje izročilo tudi na naših tleh, poznamo že iz prvih stoletij krščanstva. Ker Marija ni bila mučenka in po njej ni ostalo nobenih telesnih svetinj, so nastale njej posvečene božje poti tako, da so častili njeno podobo. Čaščenje podob se je razvilo iz predstave, da je svetnik ali svetnica v podobi »navzoč« na podoben način kakor v svojem grobu ali v svojih svetinjah. Od tod več znanih božjih poti s čaščenjem »milostne podobe«.
Marijo so že v katakombah predstavljali kot mater. Poročila o njenih resničnih podobah lahko zasledujemo od srede prvega tisočletja nazaj. Na dvojno tradicijo se opira zgodovina slik, ki naj bi bile prave podobe Božje Matere. Neko izročilo pravi, da se je Marija v Lidi prislonila k stebru in mu vtisnila svojo sliko. Druga pobožna tradicija govori o tem, da je evangelist Luka naslikal Marijo, ko je bila še živa. V Carigradu je bilo več slik, o katerih so trdili, da so posnetki te Lukove slike. Med domnevne Lukove slike sodi tudi znana Čenstohovska Marija na Poljskem.

 

Marijina božja pota so se množično pojavljala prav v protireformaciji, pozneje pa tudi v baroku. Marijina prikazovanja so bila nov povod za nastanek slovečih božjih poti.

V srednji Evropi Marijina romarska pot (Marien–Pilgerweg) vodi od Čenstohove prek Levoče do Mariazella in povezuje tri najvažnejša romarska središča Poljske, Slovaške in Avstrije že od leta 1996. Pot je dolga 1000 km. Na Poljskem pelje okoli 300 km poti skozi gozdnate Beskide in skozi Gorczanski in Pieninsky narodni park. Na Slovaškem je pot dolga okoli 550 km in nas vodi skozi zgodovinsko pomembna mesta Spiške pokrajine, skozi narodni park Slovensky raj, prek Nizkih Tater in Velike in Male Fatre in končno prek Belih in Malih Karpatov do Bratislave. V Avstriji vodi pot okoli 200 km skozi narodni park Donau–Auen do Dunaja in nato po tradicijsko bogati »Via Sacra« skozi nižjeavstrijske predalpske predele do Mariazella.


V Avstriji so Mariazellu dodali mrežo Marijinih romarskih poti, ki združujejo zgornjeavstrijsko, spodnjeavstrijsko, dunajsko, gradiščansko, gründerveško, štajersko in koroško marijazelsko pot.

Nastala Marijina romarska pot v Sloveniji se navezuje na štajerski krak Marijine poti v Avstriji in se nadaljuje po Hrvaški vse do Marije Bistrice, hrvaškega nacionalnega svetišča.